Nostalgija ni strategija

Ta blog je posledica govora kanadskega predsednika vlade Marka Carney na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu.

In ena misel je ostala z mano: nostalgija ni strategija.

V svetu, ki se premika hitreje kot kadarkoli prej - geopolitično, tehnološko, ekonomsko – je skušnjava, da bi si želeli “nazaj”. Nazaj v bolj predvidljive čase. Nazaj v sisteme, ki so delovali. Nazaj v občutek varnosti.

Toda vračanje nazaj ni razvoj.
Je udobje.

In udobje zelo redko ustvarja prihodnost.

Zakaj nas nostalgija tako privlači?

Nostalgija je čustvo.
Strategija je odločitev.

Ko smo pod pritiskom  kot posamezniki ali kot družba - se naši možgani želijo oprijeti znanega. Znano pomeni varno. Tudi če objektivno ni bilo idealno.

V ekonomiji, politiki in celo v osebnem življenju pogosto slišimo:
»Včasih je bilo bolje.«

A vprašanje je - je bilo res bolje?
Ali pa je bilo samo bolj enostavno?

Svet se ne vrača. Svet se transformira.

Na globalni ravni se soočamo z redefinicijo trgov, tehnologije, energetike, zdravja in celo samega koncepta dela. Digitalizacija, umetna inteligenca, premiki moči med državami - to niso ciklične spremembe. To je strukturna transformacija.

Če na transformacijo odgovarjamo z nostalgijo, ostanemo reaktivni.
Če nanjo odgovorimo s strategijo, postanemo arhitekti prihodnosti.

To velja za države. In enako velja za posameznike.

Kaj pa v našem osebnem življenju?

Kolikokrat se tudi sami ujamemo v misel:
»Včasih sem imela več energije.«
»Včasih sem si upala več.«
»Včasih sem imela več časa.«

Toda biologija nam jasno pove: telo se spreminja. Okolje se spreminja. Prioritete se spreminjajo.

Če želimo vitalnost, ne moremo živeti po vzorcu, ki je deloval pred desetimi leti.
Potrebujemo novo strategijo.

To je tudi bistvo dolgoživosti.
Ne gre za to, da bi ohranili mladost.
Gre za to, da aktivno oblikujemo naslednjo fazo življenja.

Nostalgija v poslovnem svetu

V podjetništvu nostalgija pogosto pomeni:
»Tako smo vedno delali.«

A trgi ne nagrajujejo preteklosti. Nagrajujejo relevantnost.

Blagovne znamke, ki preživijo, niso tiste, ki idealizirajo svoj zlati čas. Preživijo tiste, ki razumejo spremembo in jo prevedejo v vrednost za prihodnost.

Strategija zahteva pogum.
Nostalgija zahteva le spomin.

Slow living ni nostalgija

Pomembno pa je razlikovati med nostalgijo in zavestno izbiro počasnejšega ritma.

Ko govorimo o slow living, mediteranskem načinu življenja ali ritualih dolgoživosti, ne gre za vračanje v preteklost. Gre za integracijo modrosti v sodoben kontekst.

To ni beg.
To je nadgradnja.

Kakšna je tvoja strategija?

Vprašanje, ki sem si ga zastavila po govoru v Davosu, ni bilo politično. Bilo je osebno.

Kje v svojem življenju se oklepam preteklosti, ker je udobna?
In kje potrebujem novo strategijo?

Strategija pomeni:
– jasen cilj,
– razumevanje realnosti,
– prilagajanje,
– dolgoročno razmišljanje.

Nostalgija pomeni:
– občutek,
– spomin,
– varnost.

Oboje ima svoje mesto.
A samo eno gradi prihodnost.