Alkohol, rdeče vino in dolgoživost: nekaj misli, ki jih je dobro poznati

Ko govorimo o alkoholu, se pogosto znajdemo med dvema svetovoma. Na eni strani je kultura, druženje, užitek ob kozarcu vina ob dobri družbi ali hrani. Na drugi strani pa naraščajo številke in raziskave, ki nas opozarjajo, da alkohol ni tako nedolžen, kot smo dolgo verjeli.

Nič novega — a hkrati še vedno nekaj, o čemer večina nerada razmišlja. Morda prav zato, ker je vino prepleteno z našimi navadami, rituali in trenutki sprostitve.

Zato tu ne ponujam “prav” ali “narobe”. Samo nekaj informacij, ki so po branju dveh Attiajevih člankov ostale z menoj — in ki morda komu odpirajo prostor za svoj razmislek.

Alkohol in healthspan: zgodba, ki postaja jasnejša

Kar je v zadnjem desetletju postalo precej nedvoumno, je to, da alkohol — tudi v majhnih količinah — poveča tveganje za nekatere največje bolezni sodobnega časa: srčno-žilne bolezni, določene rake, nevrodegeneracijo ter bolezni presnove.

To ne pomeni, da bo kozarec vina naredil škodo. Pomeni pa, da alkohol nikjer ni “zdravilna” snov, ki bi podaljševala življenje ali zdravje. To je bil dolgo razširjen mit, danes pa ga znanost precej odločno razstavlja.

Kar je meni pri tem zanimivo, je predvsem to: alkohol je postal del vsakdana, zato se o njem redko pogovarjamo kot o dejavniku, ki vpliva na naše zdravje. Ne dramatično, ne nujno takoj — ampak dolgoročno, počasi, tiho.

In ko govorimo o healthspanu — letih, ki jih živimo vitalno in polni energije — vsaka taka “tiha” navada dobi nekoliko drugačno težo.

Rdeče vino in quercetin: zanimiv košček sestavljanke

Rdeče vino ima posebno mesto v zgodbah o zdravju. Dolga leta je veljalo za “srčno zdravo”, “polno antioksidantov”, “del mediteranskega načina življenja”.

Resnica je, kot pogosto, bolj zanimiva in manj romantična.

Quercetin — rastlinski polifenol, ki je sicer koristen v prehrani — v rdečem vinu deluje drugače. Ko pride v stik z alkoholom, lahko zavira encim ALDH2, ki je odgovoren za razgradnjo acetaldehida, snovi, ki povzroča glavobol, slabost in občutek “po vinu je bilo preveč”.

Posledica?
Nekateri ljudje dobijo glavobol že po enem kozarcu. Ne zaradi žvepla. Ne zaradi sladkorja. Ne nujno zaradi alkohola samega.
Morda preprosto zato, ker njihovo telo slabše predela acetaldehid — in quercetin pri tem samo še oteži opravilo.

To ni drama, niti ne razlog za paniko. Je pa zanimiv podatek, ki pomaga razumeti, zakaj rdeče vino nekaterim “ne sede”, medtem ko z belim nimajo nobenih težav.

Torej … piti ali ne piti?

To je vprašanje, na katerega ne more — in ne sme — odgovoriti noben članek, noben strokovnjak in noben blog. Prav zato ga ne bom niti jaz.

Alkohol ima svoj prostor. Nekaterim prinaša sprostitev, estetski užitek, del družbene povezanosti. Drugim prinaša slabo počutje, moten spanec, glavobole ali občutek, da jih telo opozarja, naj so bolj nežni do sebe.

Kar pa mislim, da se je iz obeh Attiajevih člankov vredno odnesti, je nekaj zelo preprostega:

Alkohol ni “zdrav”. Ni pa nujno problem, če ga uživamo zavestno.
In rdeče vino ni enoznačno dobro ali slabo — je le kombinacija snovi, ki na vsako telo deluje nekoliko drugače.

Mogoče se je smiselno vprašati …

• Kako se počutim po kozarcu vina? Naslednje jutro? Čez dva dni?
• Ga pijem, ker mi res prinaša užitek — ali bolj iz navade?
• Opazim razliko med rdečim in belim vinom?
• Bi mi bilo morda enako lepo s kozarcem nečesa brez alkohola?

To niso vprašanja o prav ali narobe. So vprašanja o tem, kako želimo živeti, kako želimo biti prisotni v svojem telesu in kakšen odnos želimo imeti do stvari, ki jih uživamo.

Moj osebni pogled?

(Namig: izogibam se pridiganju, ker obožujem šampanjec)

Ko sem začela bolj raziskovati dolgoživost in zdravje, sem ugotovila, da je alkohol ena tistih tem, kjer je res vredno poslušati svoje telo.
Ne pritiskov.
Ne tradicij.
Ne mitov o “zdravem kozarcu rdečega vina”.

Telo zelo jasno pove, kaj mu ustreza. Le prisluhniti mu moramo.

In tu se zgodba konča — ali pa začne

Ta blog ni “proti” alkoholu. Ni “za” alkohol.

Je samo povabilo k temu, da pogledamo malo širše, nežno, brez ekstremov.
Da damo sebi možnost, da se odločimo na podlagi občutka in informacij.
In da odraslo razumemo, da nekaj, kar nam življenje polepša, lahko občasno tudi kaj vzame — a to še ne pomeni, da se moramo čemurkoli odreči.

Gre samo za to, da živimo budno. In da odločitev res postane naša.